Pojem abiotik se v biološkem področju uporablja za navajanje okolja, ki zaradi svojih lastnosti ne more bivati nobene oblike življenja. Izraz omogoča poimenovanje tistega, kar nasprotuje biotiku in česa ne moremo vključiti v skupino živih bitij ali njihovih produktov. Opozoriti je treba, da je črka a v pred besedo označuje negacijo in kot izraz biotska opredeljuje prisotnost življenja, abiotski nanaša na nasprotno.
Različni kemični in fizikalni elementi v okolju povzročajo abiotske dejavnike, medtem ko se biotski dejavniki rodijo iz živih organizmov in njihovih tvorb. To pomeni, da sonce, zrak in voda med drugim sodijo v prvo skupino.
Pomembno je upoštevati, da so biotski dejavniki povezani z abiotskimi dejavniki, da lahko preživijo. Na primer: ovca (biotična) med drugim potrebuje zrak (abiotik) in vodo (abiotik), da živi. Rastlina namreč potrebuje zrak za razvoj fotosinteze ter vodo in zemljo z različnimi hranili.
Po drugi strani pa so abiotske komponente odgovorne za konfiguracijo tako imenovanega biotopa (bios = življenje in molovi = kraj), prostora z ugodnimi pogoji za razvoj življenja; dobi tudi ime habitata. Namesto tega biotske komponente povzročajo biocenozo, združitev različnih vrst, ki si delijo življenje na istem prostoru ali habitatu.
Biotop je fizično mesto, ki omogoča razvoj biocenoze. Strokovnjaki ga delijo na hidrotope (hidrografski viri), edafotop (sestavljen iz zemlje) in klimatope (vremenske razmere); vsi skupaj omogočajo ustvarjanje prostora, kjer se živi organizmi lahko preživijo in razmnožujejo, da se zagotovi preživetje njihovih vrst.
Če bi bilo katerega od teh virov malo, bi lahko v harmoniji ekosistema nastalo neravnovesje. To se dogaja z globalnim segrevanjem, ko se celinski led topi; življenja mnogih vrst so ogrožena, ker kraj, ki jim je prej omogočil razvoj in trpljenje, postane negostoljuben. Na primer, polarni medvedi imajo vse manj prostora za življenje in počasi umirajo od njega.
Abiotična evolucija
Treba je opozoriti, da je abiotična evolucija ali abiogeneza končno nauk, ki ga oblikujejo različne teorije, ki potrjujejo, da se življenje lahko oblikuje, začenši iz zadev, ki niso žive. Pojem je leta 1870 skoval Britanec Thomas Huxley (1825 - 1895) v nasprotju z idejo o biogenezi.Oba izraza se nanašata na izvor življenja iz nasprotnih položajev: biogeneza potrjuje, da življenje lahko izvira samo iz organske snovi, iz elementov, ki so v nekem trenutku žive, medtem ko abiogeneza kaže, da lahko nastane tudi iz anorganske snovi.
Ti dve teoriji sta si v nenehnem nasprotju in znanstveniki vsake doktrine izvajajo teste, s katerimi dokazujejo svoje stališče in diskreditirajo nasprotujočo se doktrino. Za zdaj bi bila najbolj natančna biogeneza, saj se verjame, da življenje praktično ni mogoče izhajati iz prvine, ki jo primanjkuje.
Kot so razkrile različne raziskave o izvoru Vesolja, je mogoče reči, da lahko vsi živi organizmi nastanejo le iz mikroba iste vrste in zato nikoli iz anorganske snovi. To nas vodi k trditvi, da abiotični elementi sami po sebi ne morejo ustvariti življenja; Da, lahko dajejo prednost svojemu razvoju, saj, kot smo že povedali, živih organizmov ni mogoče preživeti, če jim primanjkuje bistvenih elementov za rast: kisika in vode.